Šahovski orgazem

So šahovske partije, ko ob igranju v določeni poziciji (ne vsaki) začutiš svojevrsten "umetniški" užitek. Ta "šahovski orgazem" (najbrž ni najbolj primeren izraz, ampak občutenje je nekako podobno) se največkrat seveda pojavi na koncu. Največji je, če zmagaš "lepo". Globoko. Z vzdihom. S sprostitvijo. S čustvenim izlivom. Ni šahista ali šahistke, ki ne bi tega doživel-a. Kljub vsem napakam. Obojestranskim. Tako je življenje, kajne?

Meni se je to zgodilo danes popoldne v tej partiji. Kdaj pa vam?
P.s.
Ponovil sem spet varianto, ki sem jo odigral z odličnim šahistom Markom Coklinom. V drugačni verziji, druga zgodba...
Malce kasneje...
Prvi na Googlu, hehe.