Sladkoba in grenkoba igranja šaha

Preživel je svojo smrt

Bernard Nežmah

V čem je sladkoba in grenkoba igralne in miselne strasti, ki jo prinaša in odnaša igranje šaha? Svoje zgodbe pripovedujejo: nosilci olimpijskih medalj, navadni ljubitelji, bivši igralci, kapetani reprezentanc, metuzalemi, njihovi pravnuki in simpatični šahovski friki.

Tik pred smrtjo si je prvi svetovni prvak Joseph Steinitz zadal še poslednjo nalogo - na dvoboj je izzval Boga. Ko pa se ta ni odzval, mu je velikodušno ponujal kmeta več!

Šah ne nosi po naključju imena kraljeva igra. Za šahovskimi kralji namreč ne ostajajo le njihovi naslovi, nepozabne partije, ampak tudi antologijske poteze drznosti. Milan Vidmar je opisoval anekdoto s turnirja v Londonu leta 1922. Opazil je, da so v šahovski dvorani končani že vsi dvoboji, samo pri mizi, na kateri je igral svetovni prvak Raoul Capablanca, je sedel razmišljujoči italijanski mojster Marotti, nasproti njega pa je bil prek stola položen le dežni plašč. Odšel je v bife, da bi se okrepčal, ko tam zagleda Capablanco, ki je kot pravi salonski lev raje osvajal mlado lepotico. Slovenski prvak mu je šepnil: "Gospod Capablanca, vaša ura teče že četrt ure." - "Ali nisem v dvorani pustil plašča? Za Marottija moj plašč zadošča!" je odvrnil nonšalatni Kubanec, ki je na koncu turnirja gladko zmagal z veliko prednostjo.

Slabo stoletje pozneje si je šampion Gari Kasparov privoščil dvoboj arogance, ko je v maniri simultanke izzval celotno izraelsko reprezentanco in jo premagal s 3 : 1, v povratnem krogu pa se je razjezil in odšel z zmago 4 : 0!

Ta tekst ni zgodba o svetovnih prvakih, pač pa o večjih in manjših šampionih in o povsem navadnih šahovskih zanesenjakih, ki s šahom delijo svoje življenje.


Piljenje mozga

Leon Gostiša, kapetan slovenske šahovske reprezentance na olimpijadi na Bledu, nosi naslov mednarodnega mojstra, serijo titul slovenskega prvaka in bronasto medaljo s četrte deske z olimpijade v Manili 1992. Ko smo leta 1975 začeli naša gimnazijska leta na Bežigrajski, je bil vozač, ki se je vozil z avtobusom z Vrhnike. Eno uro sem, eno uro nazaj, medtem pa je ubijal čas s študijskim igranjem partij in tako mimogrede dozorel v šahovskega mojstra. Sredi tridesetih pa je nenadoma končal igralno kariero in po volitvah 1996 za mandat preskočil med poslance. Se šahist lahko odpove svoji ljubezni? "Ko sem ugotovil, da ne bom mogel živeti od šaha, sem nehal. Dve leti nisem odigral niti partije, sedaj odigram kakšno z računalnikom. Končujem pa morda zadnjo partijo dopisnega šaha. Dopisni šah je passe, danes je res hitreje, ko pošlješ potezo po elektronski pošti, toda na drugi strani je namesto tekmeca zdaj računalnik. Partnerji si lahko pomagajo z računalniki, tako da nima več pravega smisla, z računalnikom lahko igram sam, ne potrebujem dopisnega partnerja. Partije samo še študiram, včeraj sva z Beljavskim sedela v dvorani še uro po dvoboju in preigravala njegov poraz."

Drugačno zgodbo bo pripovedoval šah v teniški delavnici na štadionu Ljubljane. Frenka je mogoče najti samo v treh pozah: ko napenja strune na loparju, ko zlaga računalniško igro kralj, ali pa ko razmišlja, kaj bi odigral na zadnjo potezo šahovskega računalnika. "Meni je šah piljenje mozga. Otopel bi, če bi samo napenjal loparje. Poleti, ko imam veliko posla, igram v kratkih pavzah kralja; igro lahko ustavim in poljubno kdaj spet nadaljujem. S šahom pa začnem v mrzli jeseni. Je preresen, saj zahteva daljše obdobje koncentracije. Všeč mi je kot miselna igra, kako uživam, ko nategnem računalnik. Rad imam tudi drugi računalniške igre in igre s kartami, toda šah je zame na prvem mestu. Vsaka druga igra ti postane kalup, tu pa je vsaka partija nova igra. To me vleče. Televizija je pa katastrofa. Olimpijada je pri nas na Bledu, a si ne morejo vzeti pol ure, da bi prikazali nekaj lepotic dneva. V stari Jugoslaviji je bil užitek gledati komentarje, ki so jih med olimpijadami in dvoboji imeli Bijelica, Rabar, Matanović, Gligorić ..."


Prepovedani

Z igranjem šahovskih dvobojev je prostovoljno prenehal šahovski genij Bobby Fischer, po ukazu mule Omarja pa celoten afganistanski narod. Ko so njegovi talibani zavladali deželi, so poleg glasbenih inštrumentov, ženskih šol, televizorjev in religioznih podob prepovedali tudi šah. Nekdanji prvak Afganistana, na Bledu prva plošča reprezentance Kooshani, pripoveduje: "Rekli so, da Koran tega ne dovoljuje, toda prerok Mohamed o šahu sploh ni govoril. To ni bila natančna prepoved, ki bi navedla količino kazni, kot me sprašujete vi, Evropejci. Preprosto so ga prepovedali. Nič tako spektakularnega, kot je bilo s knjigami in ploščami, ki so jih na trgih množično zažigali in razbijali."

Od sedemčlanske ekipe, s katero sedimo v radovljiškem hotelu, so vsi že desetletje ali več v emigraciji. Talibansko oblast je spoznal samo Nurin. "Šah je v Afganistanu tradicionalna igra, ki so jo igrali že pred stoletji, bolj po indijskih pravilih. Mene je naučil igrati oče, doma smo imeli navado, da se je zvečer zbralo sorodstvo, 20 do 30 ljudi, pa smo potem moški igrali šah in kadili tobak. Ko so prišli talibani, je bil to takšen teror, da na šah sploh pomislili nismo več. Moja glavna miselna preokupacija je bila, kako bi pobegnil iz dežele."

Ismail živi v Torontu, Kooshani v Duisburgu, preostala peterica na Nizozemskem. Pogovarjamo se po rusko, v jeziku okupacijskih sil, ki jih je Brežnjev poslal leta 1979 nad Kabul, šahovski jezik pa jim je odprl pore v deželah novega azila, kjer so se vsak v svojem mestu vključili v šahovski klub. "Šah je bil ključ, ki nam je pomagal vživeti se, prek šaha pa smo ohranili stike med seboj." Kakšne priprave so imeli? "Haa-haa, prvič smo prišli skupaj šele na Bledu. Nič ne vprašate po naših rezultatih? Danes smo igrali neodločeno z britanskimi Deviškimi otoki. V začetku sem doživel nekaj porazov, veste, sem bil malo bolan," se opraviči Kooshani. Pač v duhu starega mojstra Tartakowerja (1887-1956), ki je nekoč zapisal aforizem: Še nikoli nisem premagal zdravega igralca.


Staroste

Ne ravno njegov vrstnik, ampak le generacijo mlajši je nekdanji profesor Medicinske fakultete in predstojnik Mikrobiološkega inštituta dr. Stanko Banič, ki se je rodil leta 1913. Šah igra od nižje gimnazije, pred drugo vojno so imeli v kavarni Evropi sobico igralci Ljubljanskega šahovskega kluba. Njegovo delovno vodilo so bile medicinske raziskave, šahist je bil bolj ljubiteljski, a z drobno slastjo igranja na turnirjih. Njegovi trije skalpi so remiji z Milanom Vidmarjem in velemojstroma Vasjo Pircem in Brunom Parmo. "Seveda na simultankah," nagajivo pripomni. Ali še igra šah v klubu? "Ne, doma preigram kakšno partijo, tudi Kasparova, enkrat na mesec odigram partijo ali dve s sosedom iz stolpnice, grem pa vsako leto na odprto prvenstvo Bleda. Letos smo se našli štirje prijatelji, ki smo sodelovali na odprtem prvenstvu Nove Gorice. Ja, 9 kol, 9 dni smo se vozili dve uri na turnir, nato pa dve uri nazaj domov. Se ne sekiram, če izgubim, moje ambicije so še naprej v znanstvenih raziskavah. Sem bolj v spodnjem delu lestvice, nikoli pa nisem zadnji. Včasih dobim celo kakšno nagrado za najstarejšega udeleženca." Kako delujejo možgani v starih letih? Na Bledu gledamo Korčnoja, kako pri 71 letih premaguje mladce na prvi deski. "Prav čudim se, da večina šahistov na stara leta preneha igrati šah. Moč počasi slabi, ampak ne boste verjeli, da si mi stari med igro lahko izmislimo sijajne kombinacije. Kdaj imam občutek, da v šahu napredujem; to je neponovljiv užitek, ko človek razmišlja in najde rešitev iz izgubljenega položaja."

Mož, ki je užival v turnirskih zmagah in ima sploh največ olimpijskih medalj na Slovenskem, je velemojster Bruno Parma. Z jugoslovansko reprezentanco je bil srebrn v letih 1962, 1964, 1968 in 1974 ter bronast na olimpijadah 1970 in 1980. Imel je status najbolj jeklenega člana moštva, ki so ga na velikih tekmah postavili na najtežja mesta, da je igral s črnimi figurami in suvereno remiziral. Svetovni prvaki se lahko pohvalijo s komaj kakšno točko prednosti; še največ Fischer, s katerim ima dva poraza ob enem remiju, s Karpovom šest remijev ob enem porazu, s Smislovom 5 remijev in en poraz, s Spasskim 3 remije in eno ničlo. Najbolj ponosen je na mogočni turnir v Zagrebu leta 1965, ko je sodelovala vsa svetovna smetana razen Botvinika in Fischerja, on pa je delil tretje mesto. In kajpak na naslov svetovnega mladinskega prvaka. Poln je hudomušnih zgodbic, v Rovinju leta 1970 se je Bobby Fischer sprl z organizatorji in hotel zapustiti turnir. "Prosili so mi, da ga pregovorim. Bila sva v manjši stekleni sobici in sem mu rekel: 'Glej, Booby, kako naju zunaj pohuljeno gledata ruska šahista Petrosjan in Stein. Kako bi bila vesela, če ti zapustiš turnir!' Je pogledal mene, nato pa njiju, nakar me je zagrabil čez rame in rekel: 'Pojdiva hitro na prvo partijo!'"

Turnirski šah je nehal igrati leta 1986. "Igral sem ga od leta 1957. Po tridesetih letih pa sem moral nehati, ker sem povsem izgubil veselje nad igranjem. Na leto sem odigral tudi po 100 tekmovalnih partij. Si predstavljate? - Na tri dni eno! Od leta 1960 smo imeli še vsakoletne dvoboje s Sovjetsko zvezo. Ko sem nehal, sem bil nekaj let jugoslovanski kapetan, v devetdesetih slovenski, imel nekaj časa svojo šahovsko šolo, sedaj pa pred penzijo vodim prodajno šahovsko galerijo Bruno Parma." Še igra? "Nikoli, včasih, če kdo pride, skupaj analizirava kakšno partijo, za Delo pripravljam šahovski problem, pogledam, kako igra Kasparov, samo to je drugače, zdaj imam brezskrbno veselje, ne gledam več z namenom, da bi idejo sam kdaj uporabil. Včasih, ko še ni bilo računalnikov, sem si izmislil kakšno noviteto v partiji in potem z njo premagal tri dobre velemojstre na treh turnirjih, preden se je za mojo novost razvedelo v šahovskem svetu. Danes partije tako hitro krožijo prek računalnikov, da noviteta umre že v isti partiji, v kateri je odigrana."

Kaj pa kadar pridejo stari šahovski prijatelji, si ne želijo, da bi odigrali kakšno partijo? "Raje bi bil lačen celo leto, kot da bi šel igrat. Na Bledu sem se srečal z Boro Ivkovom. Če bi mi rekel, če greva partijo, bi pomislil, da je zrel za norišnico!"

Ta isti velemojster, ki je danes šahovski abstinent, je bil kot mladinec reden gost pri Milanu Vidmarju (1887-1962). Prvi jugoslovanski velemojster, ki je bil v dvajsetih med petimi najboljšimi šahisti na svetu, je užival v šahovskih duelih še v visoki starosti. "Ko sem bil še mladinec, me je v letih 1957 in 1958 Vidmar povabil kdaj v svojo vilo, kjer sva šahirala na njegovi terasi. Rezultat? - Ne bi se hvalil, ne bom nič rekel."

Današnji šahovski abstinent pa je nekoč igral serijo simultank, s katerimi je izjemno populariziral šah na Slovenskem. "Moj prijatelj Ernest Kapus je padel v šestdesetih v nemilost pri režimu, pa sem mu takrat pomagal. On je po Sloveniji organiziral simultanke, zaslužek pa sva delila pol na pol. No, čisto zadnjo sem odigral v Lučah leta 1997."

Na eni Parmovih simultank je prišel do velikega remija tudi 90-letni upokojeni geodet, danes pa živahni metuzalem Matija Klarič. Do nedavna je hodil dvakrat na teden v šahovski klub na Poljanah na šahovske partije. Pred slabim mesecem se je preselil na Rudnik, in že je našel partnerja, s katerim odigrata po tri, štiri partije. "Ni je klopce na Golovcu, kjer nisem odigral partije. Ko sem šel pred drugo vojno v službo v Beograd, sem najprej poiskal kavarno, kjer so igrali šah. Ko sem šel zadnjič na počitnice v Rogaško Slatino, sem takoj zvedel za profesorja, s katerim sva preživljala večere ob šahiranju. Zdaj sem prestopil v ŠK Rakovnik, doslej pa sem bil druga ali tretja plošča ŠK Poljan. Še prej so bila sindikalna prvenstva, pa smo igrali s prosveto, pošta je bila tudi močna, železnica ... Moj recept za visoko starost v čilem stanju je preprost: Dve uri hoje po Golovcu za krvni obrok in 4 partije šaha za miselno bistrost."


Net biznis

Toda stari šah, ko so mojstri igrali simultanke z množicami, ko so po kavarnah sedala šahovska omizja, ko so se prijatelji obiskovali na šahovskih partijah, ko sta se tekmeca zrla iz oči v oči, je izpuhtel. V opaznem številu v njem uživajo samo še upokojenci in živahni stoletniki.

Če ga več ne vidimo ne na TV SLO ne v javnih lokalih, ali je šah zares izumrl?

Popaj, ki ima danes naziv mojstra, je začel v sedemdesetih, ko se je v klubu navduševal nad ingenioznimi potezami velemojstra Albina Planinca, ki je podobno kot Fischer poniknil iz šahovske javnosti. "Na tekme Vidmarjevega memoriala je hodil neposredno iz Litostroja, kjer je delal kot kovinostrugar. Iz službe so ga pustili ob dveh, ko je bilo konec šihta. Šele potem, ko so po tednu dni ugotovili, da njihov fizikalec vodi pred svetovnimi velemojstri, so ugotovili, koga imajo v službi, in mu dali dopust. Na koncu je gladko zmagal. Jaz? - Kmalu sem nehal s športnim šahom. Sem pa se skozi osemdeseta prefural na šahu. Partije sem igral za denar, kdaj v klubu ali pa na domu. Z vsemogočimi. Hodili smo v Italijo na odprte turnirje. Italijani so bili zanič šahisti, pa je bilo videti prav komično, ko so kolegi Jugosi prihajali z avtomobili. Iz stare diane se jih je skobacalo šest; bilo je videti, kot da prihajajo lovci na glave. Zdaj delam v projektu zmanjševanja škodljivih posledic jemanja drog. Šah in droga sta si izjemno podobna, oba te peljeta v alternativni svet. Zdaj živim družinsko življenje, nimam ne časa ne veselja po cele noči šahirati v klubu. Pa tudi kluba nimamo več. Po osamosvojitvi so prodali šahovski plac nad Namo. To je škandal, da Ljubljana nima več šahovskega kluba. Edino, kar je, je sobica pri Starem Tišlerju. Zato sem se preusmeril na internet. Na spletnih straneh, kjer igrajo tudi najboljši velemojstri, igram hitropotezne partije na eno minuto ali pa na tri. Uživam, zadnjič sem premagal ameriškega velemojstra Kaidarova, ki je ameriška prva dila na olimpijadi. Igram v Internet Chess Clubu, pod psevdonimom. Sprašuješ po zgodbi o Fischerju? Ja, zadnjič je pravil angleški velemojster Short, ki tudi igra na netu, da ga je premagal šestkrat zapored neznani šahist. Da bi to bil lahko samo Bobby. Jaz ne verjamem, sem tudi sam igral s tem zmagovalcem, pa sva po partijah malo poklepetala na netu, ni govora, da bi bil on. To je bil čisti biznis. Lastniki te internetne strani so s pomočjo Shorta razširili to zgodbo. Ko so namreč Američani zvedeli, da igra na tem naslovu Bobby, se jih je 2000 včlanilo in plačalo članarino. Šah na netu je danes biznis. Prijatelj velemojster je dajal zadnjič šahovsko lekcijo šoferju iz Alabame, ki je plačal po 50 $ na uro, da ga uči olimpijski reprezentant. To je enostavno. Američan plača s kartico Chess Clubu, ta vzame 20 % provizije, potem pa denar transferira učitelju."

V ekipi računalniških entuziastov, ki so postavil internetno stran za olimpijado na Bledu, je študent petega letnika računalništva Matej Gvid. Nekoč čudežni šahovski deček, slovenski prvak v pionirskih in mladinskih kategorijah, je igral na mladinskem svetovnem prvenstvu, na katerem je zmagal fantiček, ki je komaj videl na mizo. 12-letni Ponomarjev je pometel z vso druščino osemnajstletnikov. Zdaj je svetovni šahovski prvak po verzije FIDE. Matej pa je pustil tekmovalni šah in prestopil med net šahovsko elito. "Kdaj si rečem, da bom odigral partijo ali dve, preden zaspim. Potem pa me potegne. Zmagam 6 tekem zapored, potem eno izgubim, pa v skrbi, da mi ne pade rating, igram tekmo za tekmo. Zadnjič sem vmes pogledal skozi okno in videl ptičke, ki so ob svitu začeli čivkati. Zakaj sem šel na net? Zdaj imam krajšo pot, do šahovskega kluba potrebujem samo dva klika. Na Internet Chess Clubu (www.chessclub.com) imajo vzporedne ratinge s FIDE. Ko se priključim, pogledam najprej na diagram stotine igralcev, ki so tedaj na webu. Lahko izbiram šah ali pa žri, pa časovno dolžino in rating nasprotnika. Ko se javim, moj nasprotnik vidi, kakšen rating imam, in mi odgovori, ali bo igral z menoj ali ne. Tu nastopa več kot 150 velemojstrov, veš, to je lep občutek, ko premagaš velemojstra. Igramo ponavadi na 3 minute, ali pa tudi bullit partije. Na štartu imaš 10 sekund za celo partijo, potem pa za vsako odigrano potezo dobiš bonus ene sekunde. Kdaj kdo, ki je izgubljen, zanalašč prekine linijo. Zato se pred tekmo zmenim za pravilo, da tisti, ki prekine, avtomatično izgubi. Veš, to je intelektualni užitek. Dvoboj za svetovnega prvaka nas spremlja hkrati nekaj sto na internetu, kak velemojster komentira, mi pa v govorilnici klepetamo, napovedujemo naslednje poteze ali pa se šalimo. Med partijo, ki jo igram, zagotovo pa po njej, s tekmecem tudi izmenjava kakšno besedo in droben štos. Sprašuješ, če ni potem isto igrati šah z računalnikom kot z nasprotnikom prek računalnika? Nikakor, obstaja človeška komponenta, zadaj si predstavljam človeka, kako izgleda. Na tej strani nastopajo tudi računalniki, programerji tako reklamirajo njihove sposobnosti. Samo ti vnaprej veš, da je to računalnik. Zoprno je, ko nekdo igra kot človek, vleče pa poteze, ki mu jih daje poleg njega vključeni šahovski kompjuter. Toda zdaj jih odkrijejo in izločijo. Razvili so tajne sisteme, ki prepoznavajo posebne značilnosti, ki jih v določenih pozicijah odigra samo računalnik. Net šah je genialna iznajdba, igre so hitre, moj klub je cel svet, v katerem igra več kot sto velemojstrov. Predvsem pa mi daje svobodo, da mi ni treba izbrati med šahom in računalništvom. Zdaj nimam več problema, kako najti čas po deset dni, da bi odpotoval na mednarodni turnir. Dvakrat pritisnem z miško in sem že na bojnem polju."

Šah pa ni le vzporedni miselni svet, ampak tudi dejanski, s šahovsko organizacijo FIDE. Na kateri olimpijadi pa še lahko nastopajo domače ekipe s tremi moštvi: Slovenija A, Slovenija B in Slovenija C? Pojem države je za šah posebna kategorija, saj so igralci najbolj svobodna bitja, ki lahko menjajo države kot srajce. Na Bledu nastopajo reprezentance, ki so vmes izgubile svojo neodvisnost, kot npr. Hongkong, takšne, ki za zdaj le sanjajo svoj dan neodvisnosti, kot je Palestina, one, ki jim do neodvisnosti niti ni, kot so ameriški Deviški otoki, in celo take, za katere človek doslej še slišal ni, kaj šele, da bi vedel, da se pod besedo Guernsey skriva tudi pojem šahovske države.

Tokrat imajo na olimpijadi prvič doping kontrolo. Nekateri šahovski gospodje, kot Nemec Huebner, iz protesta do dignitete te kraljeve igre bojkotirajo tekmovanje. Najboljši jugoslovanski šahist Ljubomir Ljubojević pa je odmahnil, češ da je to, da bi bila potrebna v resnici elektronska doping kontrola, nesmisel. "Nekdo lahko npr. dobiva sporočila na mobilni telefon z nekega močnega računalnika, kaj naj igra. Lahko ima sprejemnik, ki mu sporoča, da ima na voljo le dve perspektivni potezi, pove mu, naj gleda le dve nadaljevanji. Možna je povezava z nekim močnim računalnikom iz tujine, za katerim stoji cela ekipa. Na mobilni telefon lahko povsem neopaženo dobiva sporočila brez tona, brez kakršnega koli znaka."

Teh tajnih sporočil med partijo ni prinesel prenosni telefon, že pred četrt stoletja je v tekmi kandidatov za šahovski prestol besnel Viktor Korčnoj, ki je zahteval, da mora njegov nasprotnik Tigran Petrosjan izključiti slušni aparat, po katerem mu njegov štab med tekmo pošilja skrivne nasvete.

Šah ima tako dober obrambni imunski sistem, da ga ne uniči niti mobilni telefon niti računalniki. Velemojster Marko Tratar je zadnjič odigral simultanko po mobitelu, ki jo je na slovenski omrežnih skupinah sponzoriral Mobitel. Šah ni le polje neskončnega števila kombinacij, je tudi igra, znotraj katere se poraja dialektična parodija človeka in računalnika. Z besedami šahovskega frika Popaja: "Pravijo, da bo kompjuter nadomestil človeške možgane. Nasprotno, poznam igralce, ki se sistematično učijo misliti kot računalnik, ki se poskušajo spremeniti v robote!"